Na posvetu o socilanem dialogu, ki je včeraj potekal v Mariboru sta kot panelna razpravljalca nastopila tudi predsednik SZS Alternativa Zdenko Lorber in predsednik Sindikata železniškega prometa Slovenije Damjan Rak. – spodaj pisni prispevek predsednika SZS-Alternativa
Poročilo o dogodku v TV dnevniku RTV-SLO
http://tvslo.si/predvajaj/jansa-obljublja-nov-socialni-sporazum/ava2.121740065/
“Javni forum o socialnem dialogu, Narodni dom Maribor, 23. november 2011”
Ko smo socialni partnerji leta 2007 s takratno Janševo vlado podpisali zadnji Socialni sporazum smo v poglavju o socialnem dialogu zapisali, da je socialni dialog temelji pogoj za naše skupno delovanje, da je pomembna demokratična vrednota družbe, in da si bomo prizadevali, da so vse ključne odločitve institucij na ekonomskem in socialnem področju rezultat usklajevanja interesov socialnih partnerjev in vlade. Če bomo hoteli v zaostrenih pogojih gospodarjenja z javnimi financami in težkim ekonomskim položajem podjetij sorazmerno uspešno in brez večjih družbenih pretresov izplavati na zeleno vejo, potem brez prej citirane usmeritve pri vodenju socialnega dialoga ne bo šlo. Pa to ne socialnega dialoga, kot smo ga bili socialni partnerji vajeni v minulih treh letih, ko je štela le kvantiteta in ne kvaliteta, in ko smo veliko govorili pa se praktično o ničemer dogovorili. Nov socialni sporazum, ki pa ga morajo partnerji spoštovati, lahko na pragu delovanja nove vladne garniture ponovno vzpostavi nujno potrebno zaupanje med partnerji, ki je danes na najnižjem možnem nivoju. Nov socialni pakt mora tako uskladiti cilje, ki jim bo sledila sprememba zakonodaje na delovnopravnem, pokojninskem in zdravstvenem področju ter na področju davčne politike, plač in trga dela. Še pred tem pa bo socialni sporazum moral nakazati na uravnotežen pristop reševanja krize pri katerem ne bo večino bremen reševanja krize padlo na pleča zaposlenih. Težko si zamišljam podpis kakršne koli zaveze, če sindikati ne bomo dobili občutka varčevanja v javnih financah in financah državnih podsistemov in če bo pravna država še naprej veljala le za tiste, ki imajo denar in ne bo ščitila tistih, ki so dejansko prizadeti.
Ko je govor o spremembah pokojninske zakonodaje si sindikati ne zatiskamo oči pred tem, da bo v prihodnje potrebno delati dlje. To smo skozi pripravljenost za dialog nenazadnje kazali tudi v minulih dveh letih. Toda spremembe pokojninske zakonodaje ne smejo razvrednotiti pomena pridobljene delovne dobe, potrebno pa je poiskati tudi selektivne rešitve ugodnejšega upokojevanja za tiste, ki zaradi narave delo ne bodo zmogli izpolniti splošnih upokojitvenih pogojev. V ta sklop sodi tudi nujnost reševanja problematike poklicnega upokojevanja tistih, ki delajo na težkih in zdravju škodljivih delovnih mestih in delovnih mestih, ki jih po določeni starosti ni mogoče zanesljivo opravljati. Nesprejemljivo je, da imamo že v tem letu 180 zavarovancev, ki so izpolnili pogoje za poklicno upokojitev in za katere delodajalci plačujejo dodatno prispevek pa se ti zaradi pomanjkanja sredstev na Kapitalski družbi ne morejo poklicno upokojiti – čeprav jim ta pravica po zakonu pripada. Takšno stanje povzroča erozijo nezaupanja tudi v ostala pokojninska varčevanja in nujno je, da se nova vlada temu prioritetno posveti. Zgodovina reševanja te problematike je zgovoren primer, kaj pomeni če vlada nek problem ignorira in omalovažuje pomen socialnega dialoga.
V teh dneh večina političnih akterjev opozarja na nujnost zaposlovanja in večanja števila delovnih mest, pri tem pa se v večini primerov ne pove, na kakšna delovna mesta se v zvezi s tem računa. Če je to pot, ki jo je nakazal že propadli zakon o malem delu, potem je treba reči, da je takšna pot napačna. Malo delo brezposelnim ne more zagotavljati ustrezne socialne varnosti. Tudi nemški zgled, kjer je podobna rešitev sicer povečala število tako zaposlenih a zmanjšala število ur na zaposlenega govori o tem, da tako pridobljen visok odstotek zaposlenih skriva socialni dumping, ki ga trpi veliko delavcev, ki lahko na tak način zaslužijo le do 400 evrov mesečno. Če bomo na podoben način uzakonili sistem, bo to slabo za celotno družbo, ker se bo masovna negotovost še dodatno poglabljala in razraščala. Cilj nam mora biti večati spodbude delodajalcem za zaposlovanje za nedoločen čas in vzpostavitev odpravninskega sklada, financiranega s strani delodajalcev in države, ki bo amortiziral negativni finančni efekt pri delodajalcih in zagotovil socialno varnost tistim, ki bodo izgubili zaposlitev.
V teh dneh je veliko govora tudi o prodaji podjetij v državni lasti kot načinu, ki bo kar avtomatično izboljšal poslovanje teh podjetij. Pri tem pa ni zaznati nobene selektivnosti pri obravnavi teh podjetij niti debate o tem, kakšna bo vloga socialnih partnerjev v teh procesih. Praksa, ki jo transportni sindikati zaznavamo v Evropi, daje trendu liberalizacije v tej panogi izrazito negativen prizvok. Kvaliteta transportnih storitev se za uporabnike ni izboljšala, strošek države se za subvencioniranje teh storitev ni zmanjšal, varnosti in ekološki vidik teh trendov ni pozitiven, zaznan je le upad števila zaposlenih in izrazit socialni dumping. Upam, da bomo imeli ta dejstva pred očmi, ko bomo obravnavali ta vprašanja.
In na koncu se bo vse povedano in upam načelno dogovorjeno, fokusiralo na ekipo ljudi v ministrstvih, ki bodo z nami vodila socialni dialog. Pri tem seveda ni nepomembno kdo bo nosilec tega dialoga in s kakšno percepcijo upoštevanja socialnih partnerjev bo startal v nov mandat. Izkušnja zadnjih treh let je pokazala, da se katederski način vodenja ministrstva, ki ga je npr. manifestiral minister Svetlik ne obnese. Pa tudi v prejšnji vladi smo okviru istega ministrstva doživeli izkušnjo ministra, ki je socialne partnerje ignoriral in izkušnjo ministrice, ki je s potrebno senzibilnostjo uspela s socialnimi partnerji dogovoriti spremembe delavske ustave. Ključ je torej v ljudeh. Upam, da nas bo to vodilo pri odločanju 4. decembra kot tudi kasneje, ko bomo prehajali od besed k dejanjem.
Hvala za pozornost!
Zdenko Lorber
SZS Alternativa, predsednik